Nekdanji predsedniki 

Februar 2020: za predsednika je izvoljen Apostolos Tzitzikostas (EPP), guverner regije Osrednja Makedonija (Grčija). V govoru pred 329 člani Odbora je predsednik predstavil tri glavne prednostne naloge svojega mandata: „Prvič, Evropska unija mora služiti svojim državljanom in krajem, kjer živijo – njihovim vasem, mestom in regijam. Podpirati moramo teritorialno kohezijo, inovacije in podjetništvo ter poiskati verodostojne rešitve za solidarno upravljanje migracij. Drugič, regije in mesta se morajo osredotočiti na razumevanje korenite preobrazbe v okviru sedanje zelene, digitalne in demografske revolucije ter se odzvati nanjo. In tretjič, okrepiti moramo evropsko demokracijo ter v njeno središče postaviti regije in mesta, da bi Evropo približali ljudem.“

Julij 2017: za predsednika je izvoljen Karl-Heinz Lambertz (PES/BE), član belgijskega senata, v katerem zastopa nemško govorečo skupnost. Karl-Heinz Lambertz je član OR od leta 2001. Med letoma 2011 in 2015 je bil predsednik politične skupine PES v OR. Od leta 2000 je član Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope.

Februar 2015: za predsednika je izvoljen Markku Markkula, član regionalnega sveta Helsinki in predsednik odbora za načrtovanje mesta Espoo (Finska). Med letoma 1995 in 2003 je bil poslanec finskega parlamenta. Kot poslanec je bil član dveh stalnih parlamentarnih odborov: odbora za znanost, izobraževanje in kulturo ter odbora za prihodnost. V okviru mednarodnih poslanskih dejavnosti je bil član predsedstva sveta Evropske parlamentarne mreže tehnološke presoje (EPTA).

Junij 2014: za predsednika je izvoljen Michel Lebrun, svetnik občine Viroinval (Belgija). Leta 1970 je na Katoliški univerzi v Louvainu diplomiral iz filozofije in literature, njegova politična kariera pa se je začela leta 1977, ko je bil izvoljen za namestnika župana občine Viroinval. Med letoma 1992 in 1999 je bil minister francoske skupnosti za visoko šolstvo, raziskave in mednarodne odnose, nato pa je v valonski vladi prevzel položaj ministra za načrtovanje, infrastrukturo, promet in telekomunikacije.

Julij 2012: za predsednika je izvoljen Ramón Luis Valcárcel Siso, predsednik avtonomne skupnosti Murcia (Španija). Po diplomi iz filozofije in umetnosti na univerzi v Murcii je predaval umetnostno zgodovino, hkrati pa opravljal raziskave, povezane z umetnostjo in zgodovino regije Murcia. V svojem govoru na plenarnem zasedanju je med svojimi prednostnimi nalogami navedel tekoča pogajanja o večletnem finančnem okviru 2014–2020, novo fazo strukturnih skladov in politiko evropskega teritorialnega sodelovanja.

Februar 2010: za predsednico Odbora regij je 10. februarja 2010 izvoljena Mercedes Bresso, članica sveta dežele Piemont (Italija). Njen mandat je bil potrjen 9. junija 2010. Ob tem je dejala: „Lokalne in regionalne oblasti so lahko referenčna točka za Evropo na vseh teh področjih. V času krize so vedno v prvih vrstah in vedno so žarišča gospodarskih, socialnih in okoljskih inovacij.” Mercedes Bresso je še vedno edina ženska, ki je bila izvoljena na položaj predsednika.

Februar 2008: za predsednika je izvoljen Luc Van den Brande, senator v belgijskem parlamentu in član OR (EPP/BE) od njegove ustanovitve. V govoru pred plenarno skupščino je dejal: „Odvreči moramo hierarhično idejo Evrope kot piramide, v kateri je EU nad državami članicami, države članice nad regijami, regije pa nad mesti in lokalnimi oblastmi.“

Februar 2006: za predsednika Odbora regij je izvoljen Michel Delebarre, župan mesta Dunkerque (regija Nord-Pas de Calais) in poslanec francoskega parlamenta. Zastavil si je cilj, da Odbor regij postane resnična politična evropska skupščina, ki bi lahko prispevala k ponovni razpravi o Evropi, in lizbonsko strategijo opredelil kot eno od strateških prednostnih nalog OR.

Februar 2004: za predsednika OR je izvoljen Peter Straub, predsednik parlamenta nemške zvezne dežele Baden-Württemberg. Njegova glavna cilja sta bila krepitev medinstitucionalnih odnosov in ozaveščanje o delu Odbora v novih državah članicah.

Februar 2002: za predsednika Odbora regij je izvoljen Albert Bore, predsednik mestnega sveta Birminghama (Združeno kraljestvo). Za svoj mandat si je zastavil dva glavna cilja: poskrbeti, da regionalna politika ostane gonilna sila v osrčju agende EU, in odpravljati „demokratični deficit“, zaradi katerega se širša javnost čuti izključeno iz postopka odločanja v EU.

Februar 2000: za predsednika OR je izvoljen Jos Chabert, minister za javna dela in promet v vladi regije Bruselj – glavno mesto (Belgija). Odbor je pozval, naj tesneje sodeluje z Evropskim parlamentom in Svetom ministrov, ter se zavzel za večji poudarek na političnih mnenjih in manj na tehničnih mnenjih. Napovedal je pet političnih prednostnih nalog, in sicer na področju zaposlovanja, mestne politike, evropskega državljanstva, okolja in širitve.

Februar 1998: za predsednika OR je izvoljen Manfred Dammeyer, minister za zvezne in evropske zadeve nemške zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija. Zavzel se je za večjo avtonomijo regij, zveznih dežel ali provinc pri upravljanju strukturnih skladov ter za konkurenčnejšo kmetijsko politiko EU. Skupščina je potrdila predlog predsedstva za spremembo števila, sestave in pristojnosti komisij OR, da bi lahko učinkoviteje obravnavale nova področja pristojnosti, ki jih je Odbor dobil z Amsterdamsko pogodbo.

Marec 1996: za predsednika OR je izvoljen Pasqual Maragall I Mira, župan Barcelone (Španija). Zavezal se je, da se bo osredotočil na vzpostavitev pregledne in legitimne notranje organizacije ter na to, da OR dobi status institucije.

Marec 1994: za prvega predsednika je izvoljen Jacques Blanc, predsednik sveta regije Languedoc-Roussillon (Francija), za prvega podpredsednika pa Pasqual Maragall I Mira (PES/ES).